Danes sem bil povabljen v oddajo Dobro Jutro, kjer mi je izjemno razgledana novinarka in voditeljica Karin Sabadin zastavila nekaj vprašanj, ki so mi dala misliti. Nekaj teh misli sem zbral v naslednjem zapisu.
O srečanju ustvarjalnosti
Vsako srečanje dveh ali več ustvarjalnosti postavi vsakemu udeleženemu ogledalo v enem od vidikov življenja. To je velika priložnost za učenje in za spoznavanje samega sebe, saj so naše ideje podvržene preizkušnji, prav tako pa naš ego, ki nas želi obvarovati pred vsakim dejavnikom, ki ogroža naš trenutni način življenja. Moje skromne izkušnje kažejo, da se največje zadovoljstvo skriva v tem, da sprejmemo mnenje drugega, torej da mu dovolimo, da presvetli naše ideje in tako izpostavi njihove dobre in slabe strani. Ko smo se pripravljeni odpovedati svoji izvirni ideji, smo odprti možnosti, da jo izboljšamo in nadgradimo. To nikakor ne pomeni, da idejo nizko vrednotimo. Nasprotno: prav zato, ker je tehtna, ji dolgujemo, da doseže sogovornike in da je postavljena na preizkušnjo, skozi katero ima priložnost za evolucijo v boljšo idejo. Skozi ta proces doseže naša ideja večjo moč in večjo veljavnost, kar tudi za nas pomeni osebno rast.
O sadovih
Kot je Karin slikovito opisala, je naša kultura drevo, katerega sadovi dosežejo bralce, poslušalce, gledalce in vsakogar, ki jih sprejme. Ti sadovi so le rezultat procesa, ki je v veliki meri neviden. Če želimo obilne sadove, moramo vzgojiti močne in zdrave korenine. Skozi stoletja so naši predniki s svojim odnosom do kulture omogočili to, kar imamo danes: bogato zapuščino literarnih, glasbenih, likovnih in drugih del, ki obstajajo v prostoru in času. V svojem ustvarjanju je človek lahko samostojen le do neke mere; razvoj pa ni mogoč brez mentorjev in brez materialne ter duhovne podpore družbe.
O jazzovskem pridihu
O tem v pogovoru ni bilo več časa govoriti, ampak jazz zame predstavlja kulturno-družbeno gibanje, ki se je sprožilo kot ogledalo in odgovor na družbene razmere tedanjega časa. V tem gibanju, ki se je odražalo skozi glasbo, ples, literaturo in druženje, si je nov način mišljenja utiral strugo, ki je ponujala evolucijo staremu načinu razmišljanja in bivanja. Jazzovski umetniki in ljubitelji te umetnosti so videli možnost za osvoboditev od vzorcev, ki so zavirali razvoj družbe. Pojavili so se novi načini mišljenja, nove estetike, nova osebna izražanja. V očeh tedaj prevladujoče generacije so to bile bogokletne stvari, ki so rušile družbo s svojo drznostjo, nekonvencionalnostjo in kljubovalnostjo. Čas pa je pokazal, da je šlo v resnici za nujen impulz po razvoju.
Družbeni razvoj se torej skriva v konfrontaciji in evoluciji idej. Odprtost do nove ideje, pa naj bo ta na videz sovražna, predrzna ali nevarna, je močna korenina, ki nam daje trdnost, neustrašnost in vero v to, da bo naše drevo z novimi idejami samo še bolj plodovito, njegovi sadovi pa vedno bolj bogati.
